Ljudstvom Mehike in sveta,
Posameznicam vseh spolov, kolektivitetam in ljudstvom, ki branijo življenje
Vsem, ki zaradi plamenov na jugovzhodu Mehike čutijo, da morajo ukrepati
Danes, ta trenutek se Mehika nahaja na robu, na tistem robu, ki se vedno zdi daleč, dokler krogla od zgoraj ne detonira besa Mehike od spodaj. Zapatistični tovariš Jorge López Santíz je na robu med življenjem in smrtjo zaradi paravojaškega napada Regionalne organizacije pridelovalcev kave v Ocosingu (ORCAO je kratica imena te organizacije v španskem jeziku), iste organizacije, ki že dolgo napada in nadleguje zapatistične skupnosti. Chiapas je na pragu državljanske vojne med paravojaškimi enotami, oboroženimi člani različnih kartelov, ki se borijo za ozemlje in med skupinami lokalne samoobrambe. Aktivna ali pasivna odgovornost za to stanje stvari leži na plečih državnih in zveznih oblasti pod vodstvom Rutilia Escandóna Cadenasa in Andrésa Manuela Lópeza Obradorja.
Zapatistično vojsko narodne osvoboditve (EZLN), ki – tako kot v preteklosti – ohranja mir in na svojih ozemljih razvija svoj avtonomni projekt ter se poskuša izogibati nasilnim spopadom s paravojaškimi in drugimi oboroženimi silami mehiške države, nenehno nadlegujejo, napadajo in izzivajo. Od konca 20. stoletja do danes je bila EZLN zavezana političnemu boju z uporabo civilnih in mirnih sredstev, pa čeprav so zapatistične skupnosti tarča strelskih napadov, požiganja njihovih pridelkov in zastrupljanja živine. Kljub temu, da je svoje napore namesto v vojno vlagala v gradnjo bolnišnic, šol in avtonomnih vlad, ki so izboljšale življenja tako zapatistom kot ne-zapatistom, so jo
vlade od Carlosa Salinasa do Lópeza Obradorja poskušale izolirati, delegitimizirati in iztrebiti. Danes, nekaj mesecev pred 40. obletnico ustanovitve EZLN, je zaradi paravojaškega napada ORCAO življenje enega človeka obviselo na nitki, isti nitki, ki visi nad izbruhom Mehike spodaj, ki ne more več prenašati pritiskov na svoje dostojanstvo ali vojne proti svojim skupnostim in ozemljem.
Napad na ORCAO ni spor med skupnostmi, kot ga je v preteklosti označil Carlos Salinas in kot ga bo zagotovo poskušal označiti López Obrador. Za napad sta neposredno odgovorni vlada zvezne države Chiapas in zvezna vlada. Prva zato, ker kriminalnim združbam, ki so Chiapas od relativnega miru pripeljale v rdeče žarišče nasilja, krije hrbet pri njihovi rasti. Druga, ker je ostala tiho in pasivna spričo očitnih razmer na jugovzhodu države. Zakaj ORCAO napada zapatistične skupnosti? Ker lahko. Zakaj vlada Rutilia Escandóna to dopušča? Ker v Chiapasu oblasti vladanje pomeni kopanje v krvi domorodcev. Zakaj López Obrador molči? Ker je guverner Chiapasa svak njegovega ljubljenega notranjega ministra Adána Augusta Lópeza, ker tako kot njegovi predhodniki ne prenese, da je uporniška skupina referenčna točka za upanje in dostojanstvo, ker mora upravičiti vojaško akcijo, da bi «očistil» jugovzhod in končno lahko uveljavil svoje megaprojekte.
Podobno razumemo tudi, da je ta napad posledica socialne politike sedanje vlade, ki razdvaja in razkraja ter uničuje socialno tkivo skupnosti in ljudstev v naši državi, zlasti v Chiapasu. Z zaskrbljenostjo opažamo, da programi, kot je «Sembrado Vida» («Zasejano življenje») – za katerega je značilno, da ima praktično enak proračun kot zvezno ministrstvo za kmetijstvo – in drugi podobni programi spodbujajo konfrontacijo med skupnostmi, ki so bile v preteklosti oropane zemlje in pravic. Uporabljani so kot mehanizmi političnega nadzora in kot pogajalske karte za organizacije, kot je ORCAO, ki bi preko njega dobia dostop do domnevnih koristi, ki jih ti programi prinašajo, a na način prevzema nadzora nad trenutno avtonomnim zapatističnim ozemljem. Nam je jasno, da ne
gre za spore med ljudmi; gre za protiuporniško akcijo, katere cilj je ljudi uničiti, uničiti EZLN ter vse skupnosti in ljudstva, ki se še naprej borijo za življenje v dostojanstvu.
Tisti, ki podpisujemo to pismo, s tem pozivamo sebe in tiste, ki verjamejo, da se morata
dostojanstvo in beseda dvigniti, da bi ustavili pokol, ki se obeta. Pozivamo tiste, ki podpirajo sedanjo vlado, da odprejo svoja srca za krivice, ki preplavljajo sedanjost te države, ne glede na njihovo politično pripadnost ali simpatije, da se lahko najdemo v potrebi po skupnem delovanju za ustavitev tega grozodejstva.
To pismo podpisujemo, ker se zavedamo, da je paravojaško nasilje v Chiapasu potrebno nujno ustaviti, saj neuspeh v tem pomeni, da se bo Mehika še bolj pogreznila v neskončno vojno, ki jo trga na koščke.
Zahtevamo pravico za Jorgeja Lópeza Santíza.
Zahtevamo popolno razpustitev ORCAO.
Zahtevamo temeljito preiskavo vlade Rutilia Escandóna.
Zahtevamo, da López Obrador s svojim molkom preneha biti sostorilec nasilja v Chiapasu.
V skladu z zahtevami, ki jih je predstavil Nacionalni staroselski kongres, zahtevamo tudi:
1. Garancijo za zdravje tovariša Jorgeja ter zagotovitev vse potrebne zdravstvene oskrbe za ves čas, ki jo potrebuje.
2. Ustavitev oboroženega napada na skupnost Moisés Gandi in spoštovanje njenega avtonomnega ozemlja.
3. Kaznovanje materialnih in intelektualnih avtorjev teh paravojaških napadov.
4. Razpustitev oboroženih skupin, preko katerih poteka vse močnejša vojna proti zapatističnim skupnostim.
Zahtevamo tudi takojšnjo izpustitev Manuela Gómeza, podporne baze EZLN, čigar krivičnega zadrževanja v zaporu nismo pozabili.
Skupaj s CNI opozarjamo, da nas vojna, ki so jo napovedali prvotnim ljudstvom, varuhom matere Zemlje, zavezuje k organiziranemu delovanju, da bi ustavili naraščajoče nasilje ter ponovno vzpostavili našo povezanost in skrb za življenje.
Pozivamo vas, da demonstrirate na ulicah, veleposlaništvih in konzulatih, v študijskih središčih in na delovnih mestih, na socialnih omrežjih, povsod, kjer je to mogoče in nujno, proti vojaškemu in paravojaškemu nasilju ter nasilju organiziranega kriminala in v obrambo življenja. Pozivamo vas, da združimo moči in od 27. maja do 10. junija pripravimo dneve dislociranih akcij z usklajeno nacionalno in mednarodno akcijo 8. junija.
Ustavite vojno proti zapatističnim ljudstvom!
Če se dotaknejo enega, se dotaknejo vseh nas!